Thakhek loop 2

Po ogledu jame sem imel ravno še dovolj časa, da sem do mraka pribrzel nazaj do vasice Na Hin. Izbira petzvezdičnih hotelov je bila bolj slaba, zato sem izbral drugo najboljšo možnost: "hotel" Xokxaykham (nimam pojma kako naj bi se to izgovorilo). Lastnik me je bil vesel in mi prijazno razkazal dve (obe?) sobi. Nisem potreboval večje postelje, niti klime (veter, ki je zunaj močno pihal je skozi tisoč špranj dodobra ohladil notranjost), niti škatlastega televizorja s petimi šumečimi tajskimi programi, a sem kljub temu vzel dražjo (8€ namesto 6€) opcijo in še dodatno razveselil lastnika.
Ker sem zapravljal s prenočiščem, si nisem mogel privoščiti večerje z osmimi hodi in sem se zato kar pridružil razširjeni družini za mizo (saj druge možnosti itak ni bilo). Oni so ravno povečerjali jaz pa sem si omislil svoj najbolj preverjen in zanesljiv menu - pražen riž s piščancem (chicken fried rice).
WiFi signala ni bilo, karaok tudi ne, sem se pa dodobra spočil in naspal in ob zori nadaljeval pot.


Na začetku še nekaj dežja, tako da je bila pot čez hribe kar hladna in zaradi splozkega cestišča tudi počasna. Bolj, ko sem se oddaljeval od Na Hina, bolje je kazalo z vremenom, žal pa je hkrati pokrajina postajala bolj enolična.

V Vieng Khamu sem prišel na eno izmed glavnih laoških prometnic, na cesto, ki povezuje jug (Pakse, Savannakhet, Thakhek) s prestolnico Vientiane. Za naše razmere še vedno brez pretirane gneče, zame pa predvsem zelo enolična pokrajina, dolgočasna vožnja, ki mi je bila za kamioni prepočasna (da o smradu ne govorim), stalna prehitevanja pa prenevarna.
Zazrl sem se v zemljevid in čez par kilometrov zavil stran z glavne ceste. Hehe, če mi je blo prej prepočasi, pa se je sedaj zaradi razrite ceste komaj še kaj premikalo.


Za prvih 13 km sem potreboval skoraj celo uro in ko bi moral zagledati Mekong sem se še kar vozil po prahu. Še 13 km vožnje tik ob reki in skozi manjše vasice, ne da bi videl vodo.

Potem sem pa le našel en odcep, ki je vodil v smeri reke.
A namesto vode sem zapeljal v puščavo.


Sušno obdobje je rečno korito močnoooo zožalo in po naplavinah sem se pripeljal povsem do sredine reke, pravzaprav do tajske meje.

Še malo razgibane vožnje in par km pred Thakhekom sem se vrnil na glavno cesto.
Prtljaga v hostlu me je pričakal tam, kjer sem jo pustil (čeprav so rekli, da jo bodo pospravili v skladišče), nikogar ni bilo, da bi mu vrnil motor, pa sem se v miru umil in zapeljal v center na pozno kosilo.

Na bregu Mekonga sem z najboljšim pivom proslavil uspešno izveden krog.


Nekaj dodatnih info, če se boste odločali za izpeljavo kroga.

Izhodišče je seveda Thakhek, ki se sicer ne more primerjati z bolj znanimi turističnimi kraji v Laosu, a se turistična (zaenkrat bolj popotniška) infrastuktura le razvija. V mestu je kar nekaj bolj preprostih prenočišč in z minimalnim trudom tudi hitro najdete kaj za pod zob, seveda pa ne pričakujte prestižnih hotelov ali restavracij.
Če nameravate krog prevoziti s kolesom, ga pripeljite s seboj. Sicer sem videl ljudi, ki so se vozili z izposejinimi kolesi, a so bila vsa primerna zgolj za največ kako uro ali dve vožnje.
Pri motorjih je izbira veliko pestrejša: Nemec vodi izposojevalnico Mad Monkey in pri njemu naj bi bili motorji v najboljšem stanju (je pa najem dražji, kot drugje), Kitajec Wang Wang ima največ motorjev in najnižjo ceno, a menda najslabšo kvaliteto. Potem pa je tu še domačin, gospod Ku, ki ima izposojavalnico poleg Thakhek Lodge - s kvaliteto in ceno med Nemcem in Kitajcem ;)
Na voljo je paleta motorjev od avtomatikov s kakimi 100cc do realativno velikih krosovcev z 250 kubiki. Za motorček (avtomatik ali polavtomatik) s cca. 110-125cc boste odšteli 10-12€ (pri Nemcu še par € več) za dnevni najem. Ob najemu dobite tudi čelado (žal jih je večina zelo slabe kvalitete in majhnih velikosti) in prazen rezervoar :( Cena bencina je pod en €.
Večina motorjev je sicer dovolj velikih za dve osebi, veliko tujcev se tudi vozi v parih, a je to kar utrujajoče in počasno, ker so motorji pač delani za azijske velikosti in teže.
Za pot preaktično ni potrebe po navigaciji, večina se zanaša kar na tak zemljevid, kot je na zgornji fotki. Cela pot je asfaltirana, a žal tudi z luknjami, grbinami, s peščenimi odseki in večinoma poteka skozi vasi - kar pomeni tudi, da je motomehanik vedno blizu. Izjema je odsek čez planoto Nakai, kjer kakih 70km ni ničesar, tudi bencina ne.

Prometa je za naše pojmovanje zelo malo, je pa seveda bistveno drugačen kot pri nas. Večinoma sem srečeval stare in težke tovornjake, ki so tudi na ravnini komaj dosegali 50-60km/h, z bistveno večjo hitrostjo so me prehitevale velike Toyote, daleč najbolj nevarna pa so bila srečavanja z avtobusi (vozijo, kot da je cesta samo za njih). Veliko je tudi okvar, tako da lahko za vsakim nepreglednim ovinkom pričakujete stoječ kamion s prikolico. Mimogrede - veje na cesti imajo enak pomen, kot pri nas varnostni trikotnik - le nikoli ne veš ali so na cesti mogoče že od predvčerajšnjim.
Če izvzamem prometno cesto severno od Thakheka je večinoma vožnja zelo zabavna in z obilo uživanja ob pogledih na spreminjajočo se pokrajino - seveda ob upoštevanju dejstva, da se v Laosu z motorjem lahko ustaviš dobesedno kjerkoli.

Konglor

Pred potjo sem o jami Konglor prebiral le hvalospeve, a ker sem ponavadi pri "sploh in oh" turističnih destinacijah vsaj malo zadržan, sem tudi v jamo vstopil brez posebnih pričakovanj.

Prav namerno se nisem posvetil podrobnim opisom in nisem vedel kaj me čaka, le pri nakupu vstopnice sem stisnil zobe, saj nio bilo nikogar, s katerim bi si lahko delil čoln.
Vstopnina + čoln za eno osebo je 110.000 LAK (cca. 11€), za dve osebi 120.000 in za tri 130.000

Ker skozi jamo teče reka je edini način ogleda s čolnom. Seveda gre za tipični laoški čoln - dolg, ozek in z nizkim vgrezom ter z motorjem z dolgo osjo, ki je primerna tudi za zelo plitvo vodo.

Par minut vožnje in čolnar mi je nakazal naj grem naprej peš.
V mislih sem že imel scenarij: nekaj metrov med osvetljenimi kapniki in na koncu me bo spet pobral in odpeljal nazaj. Hmmm, sila drago za laoške razmere (začuda ni dvojnih cen za tujce in domačine).


 Nič, bom pa vsaj malo užival v podzemnem svetu, ki je bil tokrat manj kičasto osvetljen.

Potem pa presenečenje. Nisva se peljala nazaj, ampak naprej, naprej in naprej in naprej....
V popolni temi. Ok, čolnar je imel močno svetilko s katero je navigaral po rečnih ovinkih, jaz sem pa s svojo malo svetilko opazoval ogromen predor, ki ga je skozi leta (verjetno kak milijon, dva ali tri) naredila reka.

Eno uro traja, da s čolnom prideš na drugo stran skoraj 8km dolge jame; vmes je bilo treba premagati tudi manjše brzice in 2x sestopiti v toplo vodo zaradi prenizkega vodostaja.
Kapnikov je bolj za vzorec (spet primerjam z našimi jamami) in o kakšni posebni lepoti bi težko govoril, a doživetje je pa nepozabno. Kilometri in kilometri ovinkaste vožnje v temi, ko na trenutke s sojem svetilke komaj dosežeš strop, drugje pa imaš občutek, da bi se stropa lahko celo dotaknil.
Res nekaj posebnega in super doživetje.

Človeško oko je še vedno bolj prilagodljivo kot senzor fotoaparata - bistveno več sem videl, kot je zajeto na posnetku.

Za lažjo predstavo pa edini predel, ki je razsvetljen.

Thakhek loop


Gre za povsem popotniško destinacijo / "atrakcijo", za približno 450 kilometrski krog po laoški kraški pokrajini, ki ga prepelješ na najetem motorju, kar nekaj ljudi pa ga je opravilo s kolesi. Med pripravo sem opazil tudi vprašanja kako najti agencijo za izpeljavo kroga, oziroma kako najeti avto, a so taka vprašanja nesmiselna, ker gre za tipično doživetje v smislu "cilj je pot" in le motor in kolo dajeta svobodo, da se ustaviš kjerkoli in da si tempo prilagajaš od kilometra do kilometra.
Večina poti je z zelo malo prometa, cesta je praktično v celoti asfaltna, a sploh ne v stanju, da bi dopuščala nadzvočne hitrosti. Glede na zvok je mojemu motorju najbolj ustrezala hitrost nekje okrog 50km/h, na preglednih delih sem ga gnal 10-20km/h nad cono udobja, po kakšnem klancu navzdol sva poskusila kazalec potisniti proti 90, a se je vsakič iz izpušne cevi začelo opozorilno streljanje. Če k temu dodam še številna zmanjšanja hitrosti zaradi lukenj, grbin, peska in ustavljanja za fotkanje (ali zgolj mirno opazovanje) je na koncu dneva povprečna hitrost 30km/h kar preveč optimistična številka - potem za izračun kilometraže ostane le še spremenljivka, ki odraža število presedenih ur na motorju. Kljub dvema neprespanima in presedenima nočema sem se vseeno počutil dovolj svežega, da sem prvi dan kroga prevozil 295km.

Prve desetine kilometrov potekajo med kraškimi jamami in značilnimi skalnatimi grički - meni sicer ljuba pokrajina, a še zdaleč ne tako slikovita, kot tista, ki sem jo videl na severu Vietnama ali na jugu Kitajske.


Pri Mahaxayu slovo od ceste, ki gre proti vietnamski meji in zavoj na sever na ravnino, ki jo zaznamuje velik vodni kanal regulirane reke Nam Theun in še vrsta manjših izpeljank.


Slabih 20km od vasi, kjer večina potnikov po krogu prvič prenočuje sem zavil v neko drugo vas na (pozen) zajtrk. Krog se načeloma dela v treh ali štirih dneh, ampak to pomeni zares zelo na izi in večinoma s prihodom na dnevni cilj že zgodaj popoldan. Mojemu dvodnevnemu načrtu je šlo v prid to, da sem dan začel ob sončnem vzhodu (kasneje sem videl, da drugi začnejo šele tam nekje med deveto in deseto) in da sem si že prejšnji dan ogledal jamo Tham Nang Ene.
Na fotkah pa tradicionalna laoška hiša in skeletna novogradnja.

Ob ovinkastem vzponu na planoto Nakai sem mislil, da je nekaj narobe z motorjem, saj sem slišal močno brenčanje. Za vsak slučaj sem se ustavil, snel čelado in odkril vir:

Pokrajina je bila (vsaj do izgradnje velike hidroelektrarne pred osmimi leti) zatočišče za številne ogrožene in redke živalske vrste. Prav neverjetno se sliši, da tukaj živijo (so živeli?) divji sloni, tigri, leopardi, giboni (in vsaj še osem drugih, redkih vrst primatov), več kot 400 različnih vrst ptic... Tu so odkrili tudi indokitajsko bradavičasto svinjo, za katero so bili prepričani, da je njena vrsta že izumrla.



Rezultati največje laoške investicije v zadnjem desetletju, največje hidroelektrarne v Laosu, ki veliko večino pridobljene energije izvozi na sosednjo Tajsko. Vodno zajetje hidroelektrarne NT2 ni v kakšnem rečnem koritu, kanjonu, ampak obsega kar 450 kvadratnih km območja, kjer je bil nekoč gozd, polja tudi naselja.
Medtem, ko ena stran hvali svoje celovite okoljske in socialne ukrepe, pa druga opozarja na bistveno zmanjšanje biotske raznolikosti, na poslabšanje kakovosti vode in da je projekt (ne)posredno prizadel 150.000 ljudi.
Slikovita pokrajina, a zastrašujoče, ko se voziš in dobrih 70km ni nobene vasi, nobene opazne infrastukture, le poplavljeno področje (to je bilo v začetku marca, ko je v Laosu sušna doba).

Nekaj manjših vasi in ko je števec na motorju pokazal prevoženih 160km sem se ustavil v Lak Sau, mestecu, kjer se cesta spet približa Vietnamu. Za kosilo hladna Fanta.


Še 30km mimo riževih polj, ki so bila rjavo izsušena in prišel sem do vasice Tha Bak. Če ne bi že vnaprej vedel kaj iščem, bi se mirno odpeljal dalje, tako pa sem poiskal čolne po katerih je vas postala znana.
Veste, da je bil Laos najbolj bombardirana država v zgodovini človeštva in to se je zgodilo v vojni, v kateri sploh ni bil udeležen? Gre za obdobje med 1964 in 1973, ko so Američani ob vietnamski bili še skrivno vojno v Laosu, predvsem z namenom uničiti Vietkongovce in njihove preskrbovalne poti in tako so na deželo zmetali več kot 270 milijonov (predvsem kasetnih) bomb. Za predstavo - kot bi vsakih 8 minut bombnik odvrgel ves svoj smrtnonosni tovor in to 24 ur na dan, vseh 9 let.
"Izkupiček" - Američani niso dosegli svojih ciljev in so se umaknili, pri tem pa "za seboj pustili" okrog 350.000 žrtev (v veliki večini med civilnim prebivalstvom) in še vsaj 250.000 beguncev, ki so zaradi uničenih domov in obdelovalne zemlje zbežali (tudi v ZDA).
Manj znano je, da je v Laosu ostalo okrog 80 milijonov neeksplodiranih bomb in da so te še po koncu vojne povzročile 20.000 smrtnih žrtev in tisoče pohabljenih ljudi.
Da se počasi vrnem k moji poti in vasici....
Azijci so pregovorno znani po svoji spretnosti in praktičnosti in tako so tudi Laožani hitro ugotovili, da neeksplodirane bombe niso le zlo. V Phonsavanu sem videl, da jih uporabljajo za živinsko krmo, tukaj pa iz njih delajo trpežne čolne.
Mimogrede: do sedaj je le okoli 1% (en procent) laoškega ozemlje očiščenega neeksplodiranih bomb.

Preden sem se spustil do Na Hina se mi je odprl pogled po pokrajini, ki jo drugače zaznamuje bujno zelenje in številna riževa polja. Ja, sušna doba je bila na vrhuncu, tako da je bilo v zraku vedno polno prahu in smradu ob sežiganju ostankov poljščin in pri krčenju zaraščenih površin.

Med vožnjo proti jami Konglor mi je kazalec za gorivo s polovice v hipu padel na dno in še preden sem se zavedel, da sem gorivo točil zjutraj, pred kakimi 170-180km, mi je motor ugasnil. Smola.
Sreča pa v tem, da se mi je to zgodilo na začetku vasi in da sem, še preden sem sestopil, ob cesti opazil stojnico s steklenicami od whiskeya. Že videno in preizkušeno ;) V steklenicah je seveda bencin, malenkost dražji, kot na črpalki, a zelo dobrodošel.


Ob treh popoldan sem bil pred jamo in z rešilnim jopičem pripravljen na spektakularno vožnjo... (v nadaljevanju).

Bleščica

Tajci iz Nakhon Phanona in Laožani iz Thakheka se gledajo čez Mekong.... in opazijo veliko razliko.
Tajsko mesto, čeprav bogu za hrbtom, je urejeno, z bleščečimi templji, visokimi poslovnimi stavbami, štiripasovnicami...laoški brat na drugi strani reke pa... no, malo bolj bogu za hrbtom je.
Bankomat na avtobusni postaji seveda ni delal in medtem, ko sem neuspešno kupoval vozovnico za naprej (lahko jo kupiš le na dan vožnje) so se s postaje odpeljali vsi mali tuk-tuki. Ostal je le še "ta velik" (nekaj med motociklom, motokultivatorjem in traktorjem z dolgim kesonom s klopema za ene 8 zahodnjakov ali 48 Azijcev). Sicer je bil že poln, a vedno se še najde prostor :) Kljub temu, da nisem imel niti enega kipa (LAK - valuta) sem barantal za prevoz in ga na koncu polovično plačal z ostankom tajskega drobiža.

Prezgodaj, da bi dobil sobo (eh, če bi se še kako drugače držali pravil). Pa sem poiskal ATM, si privoščil obilen zajtrk, najel motorček, brkljal po spletu in ko se je osebje na recepciji zamenjalo sem dobil tudi sobo.
Ura se je že krepko prevesila čez poldan, a vseeno je bilo še dovolj časa za preizkus mojega motorističnega znanja. Že po prvih kilometrih sem ugotovil, da so amortizerji bolj primerni za kakšno laoško deklino, kot pa za krepkega Gorenjca in da se motor ob nekaj večji hitrosti hitro pregreva. Ne, to ne bo dobra izbira za predvidenih 450km.

V bližini Takheka je kar nekaj kraških jam, a ko enkrat vidiš Škocjanske in doživiš Postojnsko (sem imel privilegij, da sem jo večkrat obiskal povsem neturistično, tudi po drugače skritih in nedostopnih poteh) so postavljeni standardi pač izredno visoki. Tako sem se odločil, da izpustim vse "luknjice" in si ogledam le največjo in hkrati najbolj markantno - jamo Tham Nang Ene.

Azijsko pojmovanje lepote se nekako razlikuje od našega ;)


Sicer sem približno vedel kaj me čaka, a sem bil nad barvitostjo vseeno presenečen.

Predel, kjer si lahko malo spočiješ oči.

Ne, to niso mrtve točke na senzorju mojega fotoaparata, temveč stotine barvnih lučk.

Karkoli že to pomeni :)

Po vrnitvi sem povedal za težave z motorjem in lastnik se je odpeljal na testno vožnjo. Čez dobro uro ga je nazaj pripeljal prijatelj na svojem motorju. Pa sva se zmenila za drugo varianto - za skoraj novo kitajsko repliko Honde Wave, ki je v originalni izvedbi že več kot dve desetletji praktično neuničljiv delovni konj sto tisočev Azijcev.
Do mraka je ostalo še ravno dovolj časa, da sem naredil nekaj testnih km in se zapeljal v center, do male restavracije na bregu Mekonga.
Na eni strani rdeča sonce, ki se je bleščalo v Mekongu in počasi izginjalo, na drugi pa hladna steklenica najboljšega piva na svetu. Čudovit prizor, ki sem si ga res zaslužil ;)

Spet me je zagrabilo


Po preseženi stotki sem se počutil popotniško izpraznjenega, kar naenkrat v meni ni bilo preganjavice in brez potnih dlani sem lahko gledal fotke z oddaljenih krajev. Po pravici povedano mi je bilo doma zelo udobno, čisto nikamor me ni vleklo in dolge mesece nisem prišel dlje kot do Rovinja. Živ dolgčas, a sem neskončno užival v supanju, jadranju, kolesarjenju, celo hoji.
V pozni jeseni pa sem kolesaril ob letališki stezi in.......
..... sedaj bi morale slediti vsaj ene tri strani globokega razmišljanja o notranjem glasu, o klicu, ki je preglasil hrup letalskih motorjev... Eh, tega še sam za sabo ne bi bral, kaj šele, da bi to storil kdo drug ;)
Torej skrajšano - zagrabilo me je.
Kam? Dilema, ker o potovanjih sploh nisem razmišljal.
Še sam ne vem zakaj, a pogled na zemljevidu mi je pogosto obstal na Laosu.
Ja, v Laosu mi je bilo vedno prijetno in odločitev je padla za še en obisk. Ampak kam v Laosu? Sever že kar nekaj poznam....Pogledam shranjene povezave (ko med brskanjem po spletu naletim na kaj popotno zanimivega, si shranim povezavo) in se spomnim na hvalospeve o vožnji z motorjem v centralnem delu. Nekaj dni nadaljnega raziskovanja in ugotovim, da bi mi par dni samostojne vožnje po kraški pokrajini povsem ustrezalo. Kljukica.
Ampak jaz bi šel še kam drugam. Na jug? V Kambodžo? Se že skoraj odločim, a si po kakih dveh tednih spletnega brskanja premislim in pogledam v povsem drugo smer. Vietnam. Ja, Vietnam mi je tudi všeč. Gledam variante kako bi vso pot opravil po kopnem, a si spet premislim, ker si mi ne da ukvarjati z vizo.
Ure in ure in ure in ure brskanja po spletu, prebiranja blogov, forumov, gledanja fotk, "sprehajanja" po StreetViewu in našel sem nekaj povsem izven ustaljenih turističnih poti, kar bi moralo zadostiti moji razvajeni popotniški duši.
S pogledom nazaj lahko potrdim tezo o zadoščenju in ugotovim, da se je (ogromen) vložen čas in trud poplačal.

In sem šel.
Letalska karta je bila cenovno in časovno ugodna, pot sem začel 8km od domačega dvorišča, postanki na letališčih kratki, več kot zadovoljivo udobje na prvem dolgem letu.
Eh, vsega lepega mora biti enkrat konec :( Pa ne mislim (le) na ogaben letalski obrok (zelo redko se zgodi, da bi mi bila letalska hrana všeč (Turkom in Francozom se uspe vsaj približati normalno prebavljivim obrokom), a pri Etihadu so uspeli pri meni zasesti prvo mesto po nepriljubljenosti (vsi obroki, ki sem jih dobil na štirih dolgih poletih so bili katastrofalno slabi, najslabši).
Kolikšna je verjetnost, da se med skoraj 400 potniki (Boeing 777-300ER) k tebi vsede tip, ki potrebuje podaljšek za varnostni pas in kolikšna je verjetnost, da poleg tega še pred tabo sedita dve LGBTWTF, ki tudi potrebujeta dodaten meter pasu?
V mojem primeru 100%. Ne, ni bil udoben let. Tudi zabaven ne, ker je sosed že na začetku začel šariti po mojem zaslonu in ga 2x celo ugasnil.  Zelo naglas: "&%$/"*&", tako da sva bila deležna začudenih pogledov vseh okoliških vrst, a vsaj kasneje sem imel mir.
Bangkok. Od zgodnjega dopoldneva do večera, a drugače ni šlo, ker mi je bila edina sprejemljiva povezava do Laosa nočni avtobus.
Po -15 (in še manj) stopinjah C doma, v dobro ogreto (+36) mesto :(
Sky train, metro, taksi do bus postaje, nakup vozovnice, oddaja prtljage, moto taksi, sky train in v zavetje klimatiziranih trgovskih centrov (sem sicer vmes šel še malo naokrog, a ne za dolgo, ker sem se ves preznojen hitro spomnil, da bo umivanje in preoblačenje mogoče šele naslednji dan opoldan).

VIP deluxe AC nočni bus do Nakhon Phanona. Sicer dosti slabše od južnoameriških cama busov, a bistveno bolj udobno od zadnjega poleta. Prtljago sem z enega busa dal na drugega, se malo pretegnil in že odpeljal do tajsko-laoške meje. Počasi, počasi... urco in pol.... in sem prišel čez vse kontrole, oddal vse izpolnjene formularje, dobil vse žige... na koncu še poziral cariniku pri skupinski fotki in moj prvi cilj: Thakhek.


Bangkok za telebane



Po več kot dvajsetih obiskih Bangkoka si le upam zapisati nekaj napotkov, predvsem glede logistike, za obiskovalce tega velemesta.
Slovenski državljani trenutno ne potrebujemo vize za turistično bivanje do 30 dni. Več in aktualne info dobite na straneh MZZ in Konzulata Kraljevine Tajske.
Pri načrtovanju poti upoštevajte tudi, da ima Bangkok dve mednarodni letališči: novejše Suvarnabhumi (koda BKK) in starejše Don Muang (DMK), ki je sedaj namenjeno predvsem nizkostroškovnim letalskim družbam (AirAsia, Nok Air, Lion Air...).
Od BKK do DMK je skoraj 50 km, ki jih avto ali avtobus prevozi v slabi uri, v primeru gneče in zastojev pa pot lahko traja tudi dve uri.


Prihod

Ne glede na katero letališče boste prišli (iz Evrope bo zanesljivo BKK) bodo začetni postopki enaki. Verjetno boste že na letalu dobili migracijski kartonček (ne, ne gre za vizo, kot je večkrat napačno razumljeno), ki vsebuje dva dela, enega potrebujete pri prihodu, drugega ob odhodu iz države. Svetujem, da ga popolnoma izpolnete, ker vas bodo v nasprotnem primeru na kontroli zavrnili in vas poslali nazaj v vrsto. Če kartončka niste dobili, ga poiščite pred vstopom v vrsto za migracijsko kontrolo.

Torej, najprej je na vrsti pregled vstopnih dokumentov - sledite napisom Immigration. Sicer odvisno od števila potnikov v določenem trenutku, a v vrsti nisem nikoli čakal manj kot pol ure, se pa čakanje lahko zavleče tudi na več kot uro.

Po opravljeni kontroli sledi prevzem prtljage - sledite napisom Baggage claim (na zaslonih je označeno na katerem traku je prtljaga določenega leta). Če boste dolgo časa v vrsti se lahko zgodi, da bo na "vašem" tekočem traku že prtljaga naslednjega leta - v tem primeru poglejte po okolici traku, tudi po širši okolici, če svoje prtljage ne najdete. Ob najhujšem scenariju (prtljage sploh ne najdete, ni prispela) pojdite do okenca Lost and Found (preden zapustite prostor za prtljago). Mimogrede - vozičkov za prtljago je veliko in so zastonj.
Sprehod mimo carine. Ob domnevi, da nimate stvari, ki bi bile potrebne prijave, izberete zelen prehod (v nasprotnem seveda rdečega). Včasih cariniki vseeno zahtevajo pregled - običajno gre prtljaga zgolj skozi rentgensko napravo. Še korak in znajdete se v hali za prihode (Arrivals).

Brez tajskega denarja boste težko nadaljevali. Na obeh letališčih je veliko bankomatov in menjalnic, a bodite pozorni, da pri dvigu tajskih bahtov poleg provizije vaše banke plačate še 210 THB lokalne provizije in da vse menjalnice nimajo enakega menjalnega tečaja. Razlike sicer niso velike, a velja pravilo, da je za višje normirane evrske in dolarske bankovce nekaj boljši tečaj in da imajo trenutno najboljši tečaj na BKK menjalnice v kleti blizu lokala Subway.

Če bi radi del ali vso prtljago pustili na letališču, to lahko storite na obeh letališčih. Na BKK sta Left luggage prostora dva, v drugem  (Arrivals) in četrtem (Departures) nadstropju, na DMK pa v drugem nadstropju Terminala 2 (tu je napis Left baggage).


Odhod z letališča

Še preden boste napolnili denarnico vam bo skoraj zagotovo kak domačin prijazno ponudil (Only for you, my friend) prevoz v mesto za 1.000 in več THB. Prijazno odklonite, ker gre za prvo prevaro, ki vas bo doletela na Tajskem. Tajska že desetletja živi z in od turizma in večina ljudi s katerimi boste imeli opravka bo prijaznih (ali vsaj navidezno prijaznih), a tako, kot kjerkoli drugod, boste prišli v stik tudi s takimi, ki vas bodo skušali prevarati. Na spletu boste našli opise desetine značilnih prevar, bodite pozorni in verjemite, da niste imuni, zgodi se lahko vsakomur.
Skratka, 1.000 THB je nerazumna cena in raje uporabite katerokoli drugo možnost prevoza v mesto.
Poglejmo variante za letališče BKK.

Najbolj enostavna izbira je taksi. Sledite usmerjevalnim tablam v prvo nadstropje, poiščite kiosk za taksije in vzemite listek za vrstni red. Ne zanašajte se na taksistovo znanje angleščine in na svojo izgovorjavo tajskih imen in imejte želeni naslov raje napisan (pogosto pomaga tudi telefonska številka). Do četrti Banglamphu (Khao San Rd, Soi Rambutrri,...) boste odšteli cca. 450 THB, ki pa jim je treba dodati še 50 THB za letališko takso in 75 THB za uporabo avtoceste.

Za isti cilj je enostavna in predvsem zelo ugodna rešitev tudi nova avtobusna linija. Gre za oranžen avtobus z oznako S1, ki pot začne prav tako v prvem nadstropju in vas za 60 THB pripelje do vstopa na Khao San Rd. Vozi na vsake pol ure od 6:00 do 20:00.

Za hiter, ugoden odhod z letališča z nadaljno možnostjo široke izbire ciljev pa seveda pride v poštev letališka železnica (Airport Rail). Vlak vozi na vsakih 10 do 15 minut od 6:00 do 24:00, začetna postaja je v kleti. Najpopularnejši postaji sta Makkasan, s povezavo z mestno podzemno železnico, metrojem in Phaya Thai, ki nudi povezavo na BTS, Sky Train. Do Makkasana stane vožnja 35 THB, do Phaya Thai 10 več. Na vlaku je običajno dovolj prostora tudi za prtljago.
 
Z letališča DMK gre zelo podobno
Postajališče za taksije je jasno označeno in do tja vas vodijo številne usmerjevalne table. Pri kiosku poveste želeno destinacijo in taksist vas bo pospremil do avta. Cena do KSR (Khao San) je približno enaka (enako veljajo dodatki). V zadnjih mesecih so vrste čakajočih zelo dolge in menda lahko na prevoz čakate tudi bistveno več kot pol ure.
Tudi z DMK vozi oranžen avtobus, le da ima tukaj oznako A4, če je vaš cilj npr. Banglamphu. Na terminalu 1 ustavlja pri izhodu 6, na terminalu 2 pa pri izhodu 12, vozi na vsakih 30 minut od 7:00 do 23:00, vožnja pa vas bo stala 50 THB.
Železniške povezave ni, je pa na voljo Airport Limo Bus Express, ki je hitrejši (manj ustavljanj) in bolj udoben od A4, vozi na vsakih 30 minut od 9:30 do 0:30, vožnja pa vas bo stala 150 THB.

Med letališčema vozi brezplačen shuttle - bel avtobus, vendar morate imeti letalsko karto s katero dokazujete upravičenost prevoza.
Seveda so iz mesta nazaj do letališč na voljo vse naštete možnosti in še množica kombijev, ki pobira potnike po hostlih. Za ta način prevoza se lahko dogovorite praktično v katerikoli turistični agenciji ali kar v svojem hotelu/hostlu. Odhodi z Banglamphuja so vsako polno uro, prevoz traja uro in pol, cene pa se gibljejo med 130 in 150 THB (menda z nekaj sreče najdete tudi za 100 THB). Priznam pa, da se nikoli nisem zanimal za tako vrsto prevoz z letališča (ne vem če ali kako deluje). 

 
Po mestu

Svetujem vam, da si nabavite zemljevid mesta. Lahko je to klasičen, papirnati zemljevid, kakšna izmed tisočerih različic, ki jih dobite na spletu, še bolje pa bo, če si prenesete brezplačno aplikacijo za vaš telefon Maps.me in si naložite tajske zemljevide. Googlovega zemljevida Bangkoka ni mogoče prenesti za off line uporabo (lahko ga uporabljate on line), v veliko pomoč pri načrtovanju in spoznavanju mesta pa je Google Street View, ki zajema praktično celotno mesto (nekje se lahko "sprehodite" celo po trgovski centrih, parkih...).

Dolgoletni sinonim za bangkoški promet je tuk-tuk, ki pa je resnici na ljubo vse bolj turistična atrakcija, kot pa resno prevozno sredstvo. V okolici KSR (in še kje) vam bodo vozniki tuk-tukov ponujali ogled mesta za 20 THB. Pojdite, če verjamete v zastonj večerje. Ok, resno - peljite se s tuk-tukom za doživetje in ob tem računajte, da vam bodo postavili dva ali tri kratnik realne cene prevoza. Barantajte.
Za "resno" premikanje po mestu imate na voljo več drugih različnih možnosti.
Taksi. Vedno vztrajajte pri vožnji z vključenim taksimetrom. Pred vstopom v taksi preprosto recite: "Taksimeter" in če bo taksist odkimal, enostavno poiščite drugega. "Dogovorjena" cena je vedno višja od izmerjene.

 
BTS, Sky Train, Bangkok Mass Transit System so imena za vlak, ki vozi visoko nad cestami in pločniki in se tako izogne gneči in zastojem. Vlaki vozijo od 6:00 do polnoči, cena pa je odvisna od dolžine vožnje. Za občasne potnike je najboljše sprotno nakupovanje vozovnic na avtomatih (preprosti koraki z razlago v angleščini) ali kioskih na postajah s fizično prisotnimi prodajalci. Najbolj obiskana je verjetno postaja Siam, izhodišče za številne trgovske centre, restavracije, zabavišča...

Metropolitan Rapid Transit, MRT ali skrajšano kar metro pa seveda označujejo podzemno železnico, ki je v Bangkoku slabše razvita, kot v drugih velemestih predvsem zaradi poplavnega področja. Deluje na zelo podoben način kot BTS, le da za vožnjo uporabljate žetone.
Najbolj množična in razvejana oblika javnega prevoza so vsekakor avtobusi. Vožnje so sicer izredno poceni (cene se začnejo že pri sedmih bahtih v neklimatiziranih avtobusih), a zaradi počasnega premagovanja razdalj (veliko postankov) jih uporabljajo skoraj izključno le domačini.

Pogosto je spregledan ladijski promet. Chao Praya je sicer pretežno odmaknjena od glavnega turističniega dogajanja, a se velja z enim od številnih čolnov zapeljati vsaj za drugačen pogled na mesto. Priporočam. 
Podobno je z velikimi čolni, ki drvijo po kanalih (Khlong) po središču mesta in s katerimi se, predvsem z okolice Siama, učinkovito izognete cestni gneči. Primer: če se od KSR sprehodite še malo naprej od Spomenika zmage, se od prvega pristanišča pripeljete praktično povsem do Siama za 9 THB in do Chitloma za 13.

Tujcem skoraj neznan način prevoza pa je z moto taksijem - na zadnjem delu sedeža motorja. Če vidite motorista s fluorescentno oranžnim brezrokavnikom s številko - ste ga našli. Primerno za kratke razdalje in če nimate (veliko) prtljage. Večinoma so cene fiksne, za neobičajne smeri pa je potreben vnaprejšen dogovor. Vožnja od BTS Mochit ali metro postaje Chatuchak do avtobusnega terminala Mochit 2 stane npr. 60 THB.
V Bangkoku deluje tudi Uber, vendar sam z njim nimam izkušenj, tako da o tem ne morem pisati.
Uber je pravkar  (28.03.2018) napovedal, da vse svoje posle v JV Aziji pre(o)daja podjetju Grab.

 
Hrana
 
Tajska prestolnica je znana predvsem po svoji ulični hrani. Lani so sicer mestne oblasti hotele prepovedati, oziroma vsaj omejiti ulične kuharje/prodajalce (razlog: slabe higienske razmere - kar resnici na ljubo povsem drži), a so na velik pritisk (svetovne) javnosti opustile svoje namere. Tako še danes, praktično na vsakem koraku, dobite nekaj za pod zob. Stvar osebnega okusa ali vam ustreza ali ne, a za primer: osnovna porcija najbolj priljubljene in razširjene poulične tajske jedi Pad Thai (vrsta praženih rezancev) vas bo stala kakih 30 THB.

Če bi se raje vsedli in pojedli kaj bolj konkretnega vas v popotniški četrti okrog slavne ulice KSR čaka več kot sto različno velikih lokalov. Restavracije v ulici severno od KSR in na Soi Rambutrri popoldan in zvečer vsaj za 2x ali 3x razširijo svoje zmogljivosti s številnimi mizami, postavljenimi po ulicah. Ponudba je pestra in za bolj preprost obrok in stekleničko Coca Cole boste odšteli kakih 100 THB, za večji zrezek s prilogo in steklenico piva pa bo treba že poseči po petstotaku.
Brez panike tudi, če vas bo lakota zagrabila sredi nakupovalne sle. Vsi večji trgovski centri (in teh je veliko) imajo po nekaj deset restavracij ali manjših lokalov s hrano. Res, da v zadnjem času prevladuje vzhodno azijska kuhinja, a tudi, če bi na svojem krožniku raje videli burgerje, kebab, testetine, ribe, pizze... ne boste razočarani (da desetin tajskih jedi niti ne omenjam).
Seveda pa je to zgolj moj pogled. Če ste bolj gurmanski tip in vam denarnica dopušča, potem v mestu najdete čudovite in izredno kvalitetne restvracije (tudi z Michelinovimi zvezdicami). Pričakovano pa je treba za obrok z več hodi pripraviti kar nekaj tajskih tisočakov.


Prenočišča

S prenočevanji v Bangkoku je enako, kot s hrano. Za nočitev na skupnih ležiščih bo zadosti že tajski stotak, lahko pa bivate v prestižnem hotelskem apartmaju za 50.000 THB.
Sam si običajno izberem prenočišče nekje v okolici Rambutrri. Gre za predel, ki je bolj miren in varen od KSR, v neposredni bližini so številne restavracije, trgovine, stojnice, agencije... prevoz od-do letališč je cenovno ugoden, le linije BTS in MRT niso blizu. Čiste, dvoposteljne, klimatizirane sobe s kopalnico (in z dobro oceno) so na voljo nekje od 600 THB; brez kopalnice in klime pa od 400 THB.

 
Nakupovanje

Nekdanji nakupovalni meki sloves počasi usiha, kar pa seveda nikakor ne pomeni, da se nakupi ne splačajo več. Med obiskovalci Tajske je kar veliko tudi takih, ki v Bangkok pridejo le po nakupih, res pa je, da so Evropejci v tej skupini vse manj opazni. 
Za marsikaterega popotnika se prva nakupovalna misel veže na Chatuchak. Gre za ogromno (največjo na Tajskem) tržnico z več kot 15.000 stojnicami, ki pa je v celoti odprta le ob sobotah in nedeljah od 9:00 do 18:00. Meni osebno ni všeč, ker so stojnice večinoma postavljene v ozkih, nezračnih uličicah in pokrite s pločevinasto streho ali plastičnimi ponjavami, tako da vročina že po nekaj minutah postane nevzdržna.
Če so vam tovrstni nakupi všeč, potem vam raje priporočam Platinum Fashion Mall. Sicer je po obsegu manjši, a večinoma prodajajo enake izdelke, kot na Chatuchaku, a vse se dogaja v klimatiziranih prostorih. Če si zaželite vročine, hoje med stojnicami in nakupovanja kot domačini, pa je v neposredni bližini Pratunam Market

Med turisti je zelo popularen MBK, ki predstavlja nekakšen prehod med cenenimi izdelki, ki so na voljo na tžnicah in med dražjimi, ki jih ponujajo v velikih trgovskih centrih. Dva taka: Siam Discovery in Siam Paragon sta s prehodi povezana z MBK. Če vam nakupovanja še ni dovolj, je le kakih pet minut pešačenja oddaljen Central World, ki spada med deset največjih nakupovalnih središč na svetu.
Seveda pa to še zdaleč ni vse. Večnadstropnih trgovskih centrov je v mestu še na desetine, potem pa še vse manjše in specializirane trgovine. Če veste kaj iščete, boste skoraj zagotovo tudi našli (zraven pa kupili še kaj, kar niste iskali).


 Ogledi

Namen zapisa je predvsem kako se znajti v mestu, glede ogledov pa le zelo na kratko. Mesto z okolico ima ogromno točk vrednih ogleda in od vašega zanimanja je odvisno čemu boste dali prednost. Če boste šli v Bangkok z namenom, potem že veste kam vas bo vodila pot, če greste pa le zato, ker sta bila "sosedova dva", potem pa.... Bom raje tiho, da ne bom žaljiv.

Kakorkoli - na splošno velja, da si ni treba od doma rezervirati nobenih izletov, ogledov... ker boste vse lahko storili v mestu samem, v katerikoli izmed tisočerih agencij.


Konec

Vem, da še marsikaj manjka (nisem žurerski tip, tako da ne morem dati informacij o dobrih nočnih lokalih, niti o trenutnih trendih na Patpongu, ne vem kateri je najboljši ponudnik mobilne telefonije, niti kje so najboljše kuharske šole ali dobre kinodvorane...). Kljub temu, da moj namen nikakor ni bil ustvarjanje kakšnega vodiča po Bangkoku pa bom vseeno vesel vaših popravkov, dopolnitev, ažuriranj - s ciljem, da bo zapis koristen čim večjemu številu obiskovalcev Bangkoka.

Brez kakršnihkoli zadržkov ali strahu lahko ta zapis uporabljate, delite, kopirate, režete, lepite, obdelujete... le toliko bodite pošteni, da pod avtorstvo ne navedete sebe (ali kogarkoli drugega razen mene).



Dopolnitve

Sebastjan Kovačič pravi:
Bankomati vzamejo 220 bahtov provizije AEON pa 150. Določene predele street food prodajalcev so ukinili oz. premaknili. Tiste iz pločnikov najbolj prometnih ulic so premaknili na urejene tržnice. Je pa samo urejenih tržnic drugače več kot 60 v mestu, hrane res ni težko najti