Naj bo luč

Veliko sem tarnal glede Hoi Ana, a zadnji dan je bilo tako lepo, da je (skoraj) izničilo vse prejšnje slabe občutke. Obisk sem načrtoval tako, da sem bil priča praznovanju ob polni luni.




Čeprav je mesto polno lampijonov pa se je treba kar malo potruditi, da med vsemi restavracijami in krojačnicami najdeš tudi spretne obrtnike, ki jih izdelujejo.





Seveda je daleč najlepše zvečer, ko ulice zažarijo v vsej pestrosti barv, oblik in vzorcev tisočev lampijonov.



Poleg velikih lampijonov, ki visijo po ulicah, trgovinah, restavracijah, pa mesto krasijo tudi mali lampijončki/laterne - papirnate "skodelice" z gorečo svečko.


Ob "navadnih" dneh je kupcev, ki kupijo take lampijončke in jih (za srečo?, za romantiko?) spustijo v reko, bolj malo, pa tudi med množico raznobarvnih luči (in velikih lampijonov) so slabo vidni.

Za praznovanje polne lune (ne za vsako polno luno, temveč 4x na leto - za vsako četrtletje -- ang. izraz za ta praznik je Hoi An Full Moon Lantern Festival) pa ob reki po hišah ugasnejo vse luči in pustijo zgolj svetlobo iz lampijonov (in podobnih okrasitev),



 Z obale ali s čolnov na reko spuščajo množico lampijončkov....


... in hitro je reka čudovito obarvana. Romantično ;)

Se kar splača potrpeti v gneči in se truditi z nenehnim spreminjanjem nastavitev na fotoaparatu.

Ni komentarjev: