Hčerki sem večkrat neuspešno in neprepričljivo odgovarjal na vprašanja zakaj tja in s koliko veselja. K. mi je iskreno povedala, da te dežele niso zame in danes lahko rečem, da je imela povsem prav, saj ne vidim nobene posebne želje po vrnitvi - čeprav (roko na srce) je bilo nekaj zanimivih krajev in nepozabnih doživetij.
Verjetno je bila izbira dosti pogojena z izzivom, da prepotujem kraje, kjer je latinica približno tako pogosta, kot hebrejščina v Spodnjem Dupleku, kjer ti angleščina pomaga toliko, kot svahili v Zgornjem Kašlju in da obiščem državi kamor hodijo tujci zgolj zaradi t.i. temnega turizma.
Ja, izzivi.....
Gre za področje, kjer so sosedski odnosi, milo rečeno, zelo hladni, še sploh kar se tiče meja in to sem moral še kako upoštevati pri itinerariju.
Pa poglejmo ;)
Najprej sem v pot hotel vključiti še vzhodno Turčijo, a sem se potem premislil, ker sem jo itak že veliko videl, pa še preveč časa bi izgubil...
No, Turki in Armenci "se ne marajo" (več napišem v kakem drugem zapisu) - posledično je meja med državama zaprta.
Zelo podobno velja za Armence in Azerbajdžane - še ena meja, ki je zaprta.
Gorski Karabah je teoretično azerbajdžanski, a vanj lahko prideš le iz Armenije, za gibanje potrebuješ karabaški vizum in če Azeri samo posumijo, da si bil v Karabahu ti sledi: a) prepoved vstopa v Azerbajdžan, b) pripor, c) izgon.
Gruzija je na prvi pogled še najmanj problematična...
Abhazija je teoretično del Gruzije, a za vstop potrebuješ posebno dovoljenje abhaškega zunanjega ministrstva na podlagi katerega dobiš abhaško vizo za gibanje po deželi, ki pa jo ne smejo videti (čeprav gre zgolj za sprenevedanje) Gruzijci, saj dokazuje, da si bil na sovražno okupiranem ozemlju. Če vstopiš v Abhazijo iz Gruzije, se moraš po isti poti tudi vrnitvi (brez vidne vize), v nasprotnem se šteje, da si ilegalno zapustil Gruzijo, sledi prepoved nadaljnih vstopov. Če vstopiš v Abhazijo iz Rusije pa ne moreš naprej v Gruzijo, ker se šteje, da si že ilegalno vstopil v Gruzijo, vrnitev nazaj v Rusijo je mogoče le z dvojno rusko vizo.
Vse jasno? :)
Sreča zame, ker je Azerbajdžan z začetkom letošnjega leta poenostavil in pocenil pridobitev vize, sreča tudi, ker so mi Rusi dali vizo brez jasnega odgovora na vprašanje kako bom prišel v Soči in še ena sreča, da so mejni prehod med Rusijo in Abhazijo šele pred meseci odprli tudi za tujce.
Smola pa, ker so se lani Azeri in Armenci v Karabahu spet resno obstreljevali, tako da je bilo treba močno paziti pri gibanju v obmejnem področju, smola tudi, ker so Gruzijci zaprli vse, razen enega, mejne prehode z Abhazijo.
Iz turškega Istanbula sem odletel v azerbajdžanski Baku (z vnaprej urejeno e-vizo), se z vlakom zapeljal v gruzijski Tbilisi in hitro nadaljeval v armenski Erevan (za obe državi ni bil potreben vizum). Naprej z avtom v karabaški Stepanakert, kjer sem dobil vizo, ki pa mi jo niso nalepili v potni list, ki ga tudi niso požigosali - za vsak slučaj, zaradi Azerov. No, ampak, ker sem se sedaj izdal, mi je pot v Azerbajdžan zaprta.
Z abhazijskim dovoljenjem sem zapustil Gruzijo in po petih urah na meji potem v Suhumiju dobil abhazijsko vizo, ki jo niso nalepili v potni list, ki je spet tudi ostal brez žigov.
Iz Abhazije sem šel v Rusijo (z vizo v potnem listu), brez gruzijskega izstopnega žiga, tako da tja verjetno ne smem več. Rusi so me na meji čudno gledali in veliko preverjali kako in kaj - dolgo časa sploh niso vedeli kaj bi z mano - na koncu sem mirno nadaljeval pot v Soči, a spet brez žigov - verjetno, da bi imel še vedno možnost, da grem nazaj v Gruzijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar